Kozarec hladne vode

V nedeljo sem bila primorana iti v katoliško cerkev in sicer na mašo zadušnico za svojo ljubo babi Božico. Uporabila sem izraz primorana, ker sicer ne hodim v cerkev in nisem verna. Verjetno je bila to moja tretja maša v življenju, prvič kot otrok - te spomine sem potlačila, spomnim se le opazovanja starcev, ki so jim na "odru" (ne poznam terminologije) prali noge. Takrat se mi je to res gravžalo. Drugič na maši sem bila za dedka (takrat se mi je zdelo bolj prijetno) in zdaj za babico. Na žalost izkušnja ni bila preveč prijetna.

Prva stvar, ki mi pade v oči in me hkrati fascinira, je to, da ljudje vedno vejo, kaj in kdaj se kakšna stvar izreče (primer: "Bog je moj pastir in nič mi ne manjka."). Vejo tudi, kdaj se vstane. Žal mi je, da te telovadbe nisem štela, po moji oceni pa smo za petje ali molitev vstali vsaj 8x ali 9x! Da ne omenjam, kako neudobna je bila klop. Kako naj človek vzljubi Cerkev, če pa je tako hudobna do tebe, da ti še udobno ne more biti v njenih klopeh. To je hujše kot v šoli.

Sama pridiga mi je bila kar pri srcu. Njen smisel je bil v tem, da ponudiš kozarec hladne vode malemu človeku (voda je prispodoba za nekaj velikega in življenjsko pomembnega). Duhovnik se je spraševal, zakaj narediš uslugo - ker jo pričakuješ nazaj, ker ne znaš reči ne, ker gre za prijatelje ali sorodnike itd. Apeliral je na to, da smo pripravljeni pomagati iz dobrote sami in da delimo "brezplačno ljubezen", kot se je izrazil. Do tukaj je bilo vse sprejemljivo.

Potem pa je duhovnik začel nakladati o materialnih dobrinah in da tega res ne potrebujemo, naj bomo skromni in podobno. Minuto zatem pa me je resnično šokiralo, da je njegov oproda z neko vrečko na palici poskakoval okoli in čakal, da boš notri vrgel kakšen "prostovoljen" prispevek. Še iz otroštva in tistega umivanja nog starcev se spomnim, da mi je dedek dal nekih 100 SIT, da sem jih odnesla v nabiralnik - popolnoma nevpadljivo, zasebno in nikomur na očeh. Tukaj pa kot da te cela cerkev, polna ljudi, presoja glede na to, ali boš navrgel kakšen kovanček oz. papirček ali pač ne. Verjetno je namen prav ta, da se zbere več sredstev kot sicer z nabiralnikom. Prijateljica me je poučila, da se to palčkanje z vrečko odvija ob nedeljah, sicer ne. Jaz temu pritisku nisem podlegla. Če bom komu darovala, to prav gotovo ne bo cerkev. Saj vem, da morajo tudi duhovniki in vsi ostali cerkveni pomočniki od nečesa preživeti in jih zato ne obsojam, sam ta šov, ko se s tisto palico steguje med klopi, je pa popolnoma neokusen.

Pa še en pomemben podatek, ki se nanaša na finančno plat delovanja uboge cerkvene ustanove - za cerkveni pogreb in mašo zadušnico smo plačali 150€. Brez računa seveda.

Bi radi povečali svoj prispevek?

Tekom prijetnega popoldanskega učenja sem prejela predvidljiv klic, s katerim imam opravka približno enkrat na leto.

Prijazna gospodična, ki me je klicala, je povedala, da je iz Amnesty International in da bi mi rada povedala, kaj so v preteklem letu dosegli z mojimi prispevki. Pa sem ji pustila, da zdrdra tisto pravljico, ki jo ima napisano na računalniku pred sabo ... Kako lepo, kaj vse so storili z mojimi dvemi evri na mesec!

Ko je zaključila z branjem, me je vprašala, če bi rada kaj povečala svoj prispevek, morda za simbolično eno kavico. No, pa sem ji kar takoj pojasnila, da to ne pride v poštev, ker sem še študentka in si tega ne bom privoščila. Grem pa vseeno raje na eno kavico, čeprav je sploh ne pijem :)) Pa je še kar vztrajala s to kavico, ampak se nisem pustila prepričati.

Seveda se najboljših stvari spomniš, ko pogovor že zaključiš. Res mi je žal, da je nisem najprej vprašala, če ona prispeva in koliko prispeva, ali samo cuza tistih 8€ na uro, da drugim ljudem teži, naj povečajo svoje prispevke. Na kurac mi gre, da me prepričuje v nekaj, kar "kao" tako sveto verjame, ampak sem prepričana, da sama nič ne prispeva in samo jemlje. Tako kot tisti nenasitni fehtači na Čopovi, ki ti nikoli ne dajo miru in bi ti radi pobrali denar za UNICEF, Amnesty International, Karitas itd., sami pa ne prispevajo NIČ.

Rutar ima veliko otvoritev in nore akcije VSAK TEDEN

Vsak teden dobim domov reklamo, na kateri je že na prvi strani vedno neka jubilejna akcija ali neka otvoritev ali prenova oddelka in so drastično znižane cene. Res ne vem, ali imajo pri Rutarju tako podcenjevalen odnos do morebitnih strank in mislijo, da so stranke neumne ali pač preprosto menijo, da tega ljudje ne opazijo.

Mislim, kako imajo lahko vsak teden jubilej ali otvoritev oz. prenovo oddelka?? Ne vem, kdo dejansko naseda na te trike. Kot da je kdo tako glup, da bi verjel, da se vsak teden odpira oddelek ali da imajo konstantno neverjetne razprodaje.

Na živce mi gre, da Rutar misli, da so ljudje tako neumni. Že zaradi tega si ne zaslužijo, da pri njih kaj kupim. Aja in njihov poskus imitiranje koncepta Ikee mi gre tudi na živce. Kar eno restavracijo imajo tam in organizirajo neke prireditve ...

No, ob tej priliki bi še omenila motečo razporeditev v diskontni enoti Rutarja. Na tleh so narisane črte, ki te vodijo skozi cel prodajni prostor, da ja ne bi preskočil sedežnih garnitur, postelj ali omar, čeprav si prišel le po nek kuhinjski dodatek, ki se nahaja 5 metrov pred blagajno. Ampak ne, prej si moraš ogledati vse. Ker potem boš sigurno kaj kupil ... A res tako mislijo?!? Na srečo pa le ni fizičnih preprek, da ne bi mogel sekati te dolge poti. Tako da bravo Rutar in ena petkica zate!

Mercator Pika in eksotični čiki

Najbolj mi gre na živce, ko sredi največje gužve v Mercatorju čakam v vrsti za blagajno, pred mano pa je še 10 ljudi. Na edini drugi odprti blagajni je tudi ogromna kolona. Čeprav stojim nekaj metrov stran, ne morem preslišati stavka: "Ali imate Pika kartico?" Če jo stranka ima, se ta kolobocija razvije v 10 sekund dolg postopek, da blagajničarka vtakne kartico v terminal, da jo ta prečita, potem pa še dodatnih nekaj sekund, da stiska 2 potrdili! Če imam srečo, ista oseba potem plača še s kartico, kar v Mercatorju vzame ogromno časa ... Šele ko POS terminal po mukotrpnem čakanju stiska obe potrdili, šele po ene treh sekundah tista mašinca začne tiskat račun. Sovražim to. Sploh to neumno Pika kartico. Ne vem, zakaj more bit Mercator nekaj posebnega, no ali pa je le obtičal v času ... Vse ostale trgovine, ki imajo svojo kartico (Spar, Leclerc, Tuš ... ), imajo na njej črtno kodo - zadošča ena sekunda, da jo blagajničarka potegne čez. Ampak ne, dejmo zbirat kurčeve pike. Zakaj, a ko jih naberem 1000, pa dobim ene posode ceneje? Vsakič naj pa čakam 15 sekund x 10 ljudi, ki stoji pred mano?!?

Druga lepa cvetka je, ko v največji gužvi eni ljudje kupujejo čisto xy cigarete in potem blagajničarka pregleda tiste police nad sabo, potem pobrska po škatlah po tleh, potem pa se začne dret na druge blagajne: "Joži, a maš West kodrlajsaste?" ali "Ti, Majda, a mi daš 3 škatlice West kodrlajsastih? A nimaš? Čaki, grem pa v skladišče pogledat!" In potem gre blagajničarka gledat v skladišče, medtem pa vsi v vrsti norimo zaradi enega kadilca, ki v fakin Mercatorju kupuje neke najbolj neobičajne čike. Pa dej pejt v kakšno specializirano prodajalno, kaj tle težiš pa še podaljšuješ vrsto. Se mi zdi, da vsak normalen človek v trenutku, ko prodajalka hoče v skladišče, to prepreči in pač vzame druge čike ali jih ne vzame sploh. Ali res pričakujem preveč?!