Tekom prijetnega popoldanskega učenja sem prejela predvidljiv klic, s katerim imam opravka približno enkrat na leto.
Prijazna gospodična, ki me je klicala, je povedala, da je iz Amnesty International in da bi mi rada povedala, kaj so v preteklem letu dosegli z mojimi prispevki. Pa sem ji pustila, da zdrdra tisto pravljico, ki jo ima napisano na računalniku pred sabo ... Kako lepo, kaj vse so storili z mojimi dvemi evri na mesec!
Ko je zaključila z branjem, me je vprašala, če bi rada kaj povečala svoj prispevek, morda za simbolično eno kavico. No, pa sem ji kar takoj pojasnila, da to ne pride v poštev, ker sem še študentka in si tega ne bom privoščila. Grem pa vseeno raje na eno kavico, čeprav je sploh ne pijem :)) Pa je še kar vztrajala s to kavico, ampak se nisem pustila prepričati.
Seveda se najboljših stvari spomniš, ko pogovor že zaključiš. Res mi je žal, da je nisem najprej vprašala, če ona prispeva in koliko prispeva, ali samo cuza tistih 8€ na uro, da drugim ljudem teži, naj povečajo svoje prispevke. Na kurac mi gre, da me prepričuje v nekaj, kar "kao" tako sveto verjame, ampak sem prepričana, da sama nič ne prispeva in samo jemlje. Tako kot tisti nenasitni fehtači na Čopovi, ki ti nikoli ne dajo miru in bi ti radi pobrali denar za UNICEF, Amnesty International, Karitas itd., sami pa ne prispevajo NIČ.
Ni komentarjev:
Objavite komentar