V nedeljo sem bila primorana iti v katoliško cerkev in sicer na mašo zadušnico za svojo ljubo babi Božico. Uporabila sem izraz primorana, ker sicer ne hodim v cerkev in nisem verna. Verjetno je bila to moja tretja maša v življenju, prvič kot otrok - te spomine sem potlačila, spomnim se le opazovanja starcev, ki so jim na "odru" (ne poznam terminologije) prali noge. Takrat se mi je to res gravžalo. Drugič na maši sem bila za dedka (takrat se mi je zdelo bolj prijetno) in zdaj za babico. Na žalost izkušnja ni bila preveč prijetna.
Prva stvar, ki mi pade v oči in me hkrati fascinira, je to, da ljudje vedno vejo, kaj in kdaj se kakšna stvar izreče (primer: "Bog je moj pastir in nič mi ne manjka."). Vejo tudi, kdaj se vstane. Žal mi je, da te telovadbe nisem štela, po moji oceni pa smo za petje ali molitev vstali vsaj 8x ali 9x! Da ne omenjam, kako neudobna je bila klop. Kako naj človek vzljubi Cerkev, če pa je tako hudobna do tebe, da ti še udobno ne more biti v njenih klopeh. To je hujše kot v šoli.
Sama pridiga mi je bila kar pri srcu. Njen smisel je bil v tem, da ponudiš kozarec hladne vode malemu človeku (voda je prispodoba za nekaj velikega in življenjsko pomembnega). Duhovnik se je spraševal, zakaj narediš uslugo - ker jo pričakuješ nazaj, ker ne znaš reči ne, ker gre za prijatelje ali sorodnike itd. Apeliral je na to, da smo pripravljeni pomagati iz dobrote sami in da delimo "brezplačno ljubezen", kot se je izrazil. Do tukaj je bilo vse sprejemljivo.
Potem pa je duhovnik začel nakladati o materialnih dobrinah in da tega res ne potrebujemo, naj bomo skromni in podobno. Minuto zatem pa me je resnično šokiralo, da je njegov oproda z neko vrečko na palici poskakoval okoli in čakal, da boš notri vrgel kakšen "prostovoljen" prispevek. Še iz otroštva in tistega umivanja nog starcev se spomnim, da mi je dedek dal nekih 100 SIT, da sem jih odnesla v nabiralnik - popolnoma nevpadljivo, zasebno in nikomur na očeh. Tukaj pa kot da te cela cerkev, polna ljudi, presoja glede na to, ali boš navrgel kakšen kovanček oz. papirček ali pač ne. Verjetno je namen prav ta, da se zbere več sredstev kot sicer z nabiralnikom. Prijateljica me je poučila, da se to palčkanje z vrečko odvija ob nedeljah, sicer ne. Jaz temu pritisku nisem podlegla. Če bom komu darovala, to prav gotovo ne bo cerkev. Saj vem, da morajo tudi duhovniki in vsi ostali cerkveni pomočniki od nečesa preživeti in jih zato ne obsojam, sam ta šov, ko se s tisto palico steguje med klopi, je pa popolnoma neokusen.
Pa še en pomemben podatek, ki se nanaša na finančno plat delovanja uboge cerkvene ustanove - za cerkveni pogreb in mašo zadušnico smo plačali 150€. Brez računa seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar